Ko boste morda že danes zvečer ob njegovem značilnem glasu dvignili pogled k zaslonu televizorja, si zabeležite še dan in uro živega srečanja s cenjenim novinarjem in urednikom. 

17. oktobra se je v skednju Škrabčeve domačije o svoji razgibani novinarski poti razgovoril Edvard Žitnik brez  kamere in radijskega mikrofona.

Iz ZDA, ki trenutno niso ravno zgled  predvidljive rutine, je do nedavnega osem let vsak dan posredoval pregledno sliko dogajanj. Za to je potreben nemiren duh in analitična pamet. Edvard Žitnik, ki  je, še študent, kot eden zadnjih Slovencev ubral hipijevsko turo čez Iran v Indijo in kot eden prvih sedel na vlak za Kitajsko, ob tem pa diplomiral iz pravniških paragrafov, ima očitno oboje.

V novinarstvo se je spustil z razpadom Jugoslavije in slovenskim osamosvajanjem: kot poročevalec z jugoslovanskih bojišč in potem dopisnik iz Bruslja med vstopanjem države v Evropsko unijo in Nato. Ob odgovorni službi zunanjepolitičnega urednika Televizije po vrnitvi v Ljubljano se je kreativno odprl dokumentarnemu žanru. Zgodbe o ladji Rex, Borisu Furlanu, Ivu Štandekerju so mu poleg gledalskega odziva prinesle tudi strokovna priznanja. Consortium veritatis, Jurčičeva in Babičeva nagrada poudarjajo njegov bogati in izčrpni dokumentarni opus.

Službena kolegica Darja Groznik je bila tokrat tudi Edvardova prijateljska sogovornica.